Gledališče in poezija na Koroškem

Kmalu so te uprizoritve dobile večje razsežnosti in so se preselile pred cerkev ali – kot v primeru pasijonskih iger – v razširjeno naravno kuliso.

Literarni teksti in uprizoritvene igre same niso našli poti v koroške domove le ob verskih priložnostih, ampak so ljudi spremljali skozi vse leto. Zlasti veselje do igranja vlog je verjetno Korošcem prirojeno. Tako najdemo v naši deželi tudi najstarejše knjige vlog o pasijonskih igrah. Dolgo časa – in ostanke tega najdemo v ljudskem gledališču še danes – pa ni bilo ločitve med občinstvom in igralci. Skupaj so bili »na poti«, da bi letu dali obliko, in tu se vrstijo Nikolaj, zimski medved, Perchten ali ognjeni skakalci.

Koroška velja zaradi svojega kulturnega stičišča med germanskim, romanskim in slovanskim prostorom za pokrajino, ki rada poje, a nič manj so ljudje tukaj že od nekdaj „radi igrali“ – in to počnejo še danes. Zato je bilo nujno in smiselno ustanoviti institucijo – Zvezo amaterskih gledališč –, ki številnim gledališkim skupinam stoji ob strani.

Zunajpoklicna gledališka scena še danes odraža veselje do igranja naših rojakov. Skoraj ni območja ali kraja, ki ne bi imel svoje gledališke skupine. Tako je v „Theater Service Kärnten″ prijavljenih okoli 300 gledaliških skupin, letno pa več kot 150.000 ljubiteljev kulture obišče daleč več kot 1000 predstav. Redno izhajajoči koledar predstav potrjuje, da je gledališče v Koroški sestavni del kulturnega življenja.

Poleg dramske poezije je Koroška prispevala tudi k avstrijski in deloma celo širši literaturi, tako v prozi kot v poeziji: Robert Musil, Ingeborg Bachmann, Christine Lavant – če naštejemo le tri resnično velike imena.