Ljudska glasba

S to kratko, jedrnato opredelitvijo želimo pojasniti glasbeni žanr, ki so ga ljudje, predvsem na podeželju, že od nekdaj uporabljali za lastno zabavo in obeleževanje svojih posebnih praznovanj.

Čeprav nam folkloristika vedno znova uči, da je Koroška »dežela pevcev« in da ljudska glasba ni tako izrazita, je to treba pripisati enostranskemu raziskovanju in dokumentiranju. Seveda so v naši deželi že od nekdaj praznovali cerkvene praznike, poroke, vrtne zabave itd., za kar so bili verjetno »dovolj dobri« le »najboljši glasbeniki«!

Zasedba in slog igranja sta se, tako kot v vseh drugih alpskih regijah, sčasoma spremenila in seveda obogatila tudi z vplivi izven državnih meja: Če se v zgodnjem 19. stoletju kot standardna zasedba navaja zasedba s skrzypicami, cimbalom in bassettlom (basovskimi skrzypicami), v nadaljevanju stoletja pridobiva na pomenu zasedba s pihali, kasneje pa „mala trobila“, kot še danes živi na primer v „Pacher Musik“ v Reichenfelsu. Priljubljena zasedba je bila in je še vedno tudi kombinacija klarineta in štajerske harmonike (Wietinger Trio, Buchbauer Trio, Alt-Seewirt Trio, Duo Grießer-Wiederschwinger itd.).

Posebnost Koroške je nedvomno kulturna povezanost z južnim sosedom Slovenijo, ki se v glasbi zelo jasno kaže, med drugim tudi zaradi tesnih stikov s Slavkom Avsenikom in njegovo gorsko glasbo.

Šolsko izobraževanje mladih izvajalcev ljudske glasbe (konservatorij, glasbene šole dežele Koroške) je v zadnjih treh desetletjih prav tako prispevalo k temu, da imamo danes v Koroški raznoliko in aktivno ljudsko glasbeno pokrajino, ki lahko zadovolji tudi željo ljudi po zabavi.

(Manfred Riedl)