Tradicije in narodne noše Koroške
Tradicija, torej prenašanje navad, konvencij, običajev, običajev itd., ima v Koroški pomembno vlogo.
Tradicije, povezane z običaji in kulturno dediščino, najdemo v letnih običajih, življenjskih običajih (rojstvo/krst, poroka, smrt) in deloma tudi v vsakdanjih običajih (maše, pozdravljanje, oblačila). Na različnih vaških praznikih in v povezavi s cerkvenimi prazniki prav tako naletimo na običajne dejavnosti. Tradicionalno zaznamovano je tudi prehranjevanje in pitje, deli dela, bivanje in predvsem oblačila.
Raznolika kot koroška ljudska kultura, raznolika kot pokrajina te dežele, je tudi njena zgodovinsko razvita skupinska oblačila, ki se večinoma nosijo po običajih, namreč njene narodne noše.
Lan, loden, usnje in ras so se v preteklosti uporabljali kot material za delovna oblačila. Za praznične namene so služili svila, brokat, žamet in volneni materiali. Starejše osnovne oblike koroških narodnih noš so prepoznavne po dolgih ali kratkih, bogato nagubanih ženskih krilih. Tipični so bili modri laneni in črni svileni predpasniki. Srajce so bile cvetlične, črtaste in karirane. Sčasoma so se jim pridružile tudi pisane svile predpasnike.
Preproste delovne dirndle so še danes prepoznavne za poznavalce narodnih noš v „poletnih dirndlih“, ki so na voljo v različnih barvnih kombinacijah za vse glavne doline Koroške. Razvile so se okoli 17. stoletja. Praznična oblačila za ženske in moške so se z nekaj izjemami pojavila v obdobju Biedermeierja od leta 1815 do 1848. Do takrat so teresianke predpise in prepovedi glede oblačil določale skromen videz in dovoljeno nošenje narodnih noš.
Okoli preloma stoletja je v Koroški prišlo do velikega izumrtja narodnih noš. To je sprožila moda mestnega prebivalstva. Zaradi gradnje železnice v letih 1870/80 je prišlo do t. i. poletnega oddiha. Modna oblačila so se srečala s kmečkimi oblačili v deželi in izpodrinila kmečka oblačila, ki so bila pod vplivom keltske tradicije. Le tista oblačila, ki so bila povezana z običaji, so ostala v uporabi tudi v najtemnejšem obdobju naših koroških oblačil.
Praznična noša iz Rosentala se je »uporabljala« v povezavi s poročnimi običaji. Zgodovinska noša iz Untergailtala je še danes povezana z običajem Kufenstechen, noša iz Lesachtala pa se nosi ob obisku cerkve. Poleg tega obstajajo tudi manjše skupine, ki vzorno ohranjajo stare koroške noše. Sčasoma so etnografinje in etnografi izginule noše v obnovljeni obliki vrnili prebivalstvu. K nastanku noš so prispevali ljudje, dežela in čas. Noše mestnih meščank in žensk z zlatimi čepicami ter meščanskih in strelskih gard so še dodatni pomembni in lepi primeri tega.
Danes razpolaga Koroška z obsežnim fondom noš [...].
Wolfgang Lattacher, 5.8.2011
Zveze
