Petje na Koroškem

Korošci pojejo, kadar želijo izraziti svojo radost, pojejo med delom in v petju iščejo tolažbo tudi takrat, ko so v težkem razpoloženju, ko njihovo dušo prevevata žalost in bolečina.

Koroška, ki je daleč naokrog znana kot dežela pesmi in pevcev, svojo slavo dolguje tradiciji, ki je omenjena že leta 1485 v potopisih Paola Santonina, plemiča iz Umbrije, ki je prišel v Koroško kot tajnik škofa iz Caorle. Prva pisna pričevanja o ljudskem petju pa so se pojavila šele v začetku 19. stoletja.
Za „očete” kranjskih pesmi veljajo pevci „MGV Klagenfurt”, ustanovljenega leta 1847, ki so kranjsko pesem, prvotno napisano kot solistično pesem s klavirskim spremljajem (Edmund von Herbert), kasneje peli v moškem kvartetu.

Alois Wölbich, Hans Neckheim, Thomas Koschat s svojim kvintetom ter v 20. stoletju Andreas Asenbauer, Anton Anderluh (Kärntnerlieder v mešanem zboru) in Günther Mittergradnegger so tiste osebnosti, ki so do danes vplivale na Kärntnerlied, ki je pravzaprav večglasna ljubezenska pesem.
Po drugi svetovni vojni so bili Günther Mittergradnegger, Justinus Mulle in Gerhard Glawischnig, vsi člani tako imenovanega „St. Veiter Kreises”, pionirji „Nove karnijske pesmi”, ki je v svojem izvoru ostala edinstvena. Več kot 600 koroških zborov je nosilcev te koroške pesmi.

Posebej pa je treba poudariti tudi številne, še danes ohranjene pevske običaje, ki so bili zabeleženi med terenskim raziskovanjem in ki jih je mogoče uvrstiti v najrazličnejše pesemske zvrsti. V tem kontekstu je treba omeniti božično petje v Heiligenblutu, nekdanje petje ob čakanju na pogreb, petje ob prazniku sv. Florijana ter cerkvene pesmi v dolini Gailtal, kjer igra vlogo tudi dvojezičnost. Slovenska pesem, ki je tematsko in zvočno podobna karnetski pesmi, se še vedno poje v spodnji in južni Karnetiji.

V zadnjih letih pa je mogoče opaziti tudi ustvarjalno in sodobno ravnanje s koroško ljubezensko pesmijo.